Avgustovsko kosilo
Originalni naslov Pranzo di ferragosto
Zgodba
Gianni je moški srednjih let, ki s svojo 93 letno materjo živi v stanovanju v centru Rima. Starka sina s svojimi muhami in nepredvidljivim karakterjem popolnoma zaposluje in Gianni si le s težavo odtrga čas za obisk gostilne in druženje s prijatelji. V času poletnih počitnic, t. i. ferragoste, sinonimu za opustošenost italijanskih mest ter množično romanje na dopustniške lokacije, pa Gianni sprejme nenavadno ponudbo. Da bi odplačal dolg lastniku stanovanja v katerem živi, mu obljubi, da bo v času počitnic poskrbel tudi za njegovo mater, lastnik pa mu v skrb poleg nje pripelje še ostarelo teto. Novica, da Gianni skrbi za starejše gospe se hitro razširi in na vratih se pojavi še četrta starka. Izkaže se, da so gospe kljub letom zelo iskrive in da imajo zelo različne potrebe in zahteve. Bo Gianniju uspelo poskrbeti za njih?
Avgustovsko kosilo je preprosta, očarljiva in iskriva pripoved o tretjem življenjskem obdobju, ki pristno in iskreno postreže tudi z obilico prefinjenega cinizma. Ideja za film je avtobiografskega izvora, saj je di Gregorio preživel deset let z lastno ovdovelo materjo, nekega dne pa ga je prijatelj resnično zaprosil, če bi v času dopustovanja popazil še na njegovo. Tedaj ga je zavrnil, toda venomer si je želel posneti ironično in malce cinično komedijo o življenju ostarelih in njihovi socialni izključenosti.
Režiser o filmu
Končal sem zelo cenjeno šolo za igralce, vendar se kasneje v življenju z igranjem nikoli nisem ukvarjal. Ta film je pravzaprav moj igralski debi. Več razlogov je, da sem zbral pogum in stopil pred kamero. Eden je sigurno finančni, drugi, še pomembnejši pa je osebni. Filmska zgodba je avtobiografska /…/ Ko smo izbirali igralce, sem filmski ekipi pojasnjeval, da iščemo moškega srednjih let, zmernega alkoholika, ki živi z svojo materjo, sem se v nekem trenutku zavedel, da vsi strmijo vame.
Želim, da film zabava ljudi, da prikaže vesele in žalostne trenutke v življenjih starejših ljudi. S filmom sem želel spodbuditi gledalce k bolj tolerantnemu vedenju do starejših, hkrati pa jih opozoriti da imajo kljub starosti prav tako kot vsi ljudje pravico do spoštljivega odnosa in osebne svobode.
Valeria de Franciscis, ki v filmu igra mojo mamo, ima 93 let in še nikdar v življenju ni nastopala, po naravi pa je svetovljanka. Druga igralka šteje 90 let in je v resnici moja teta. Starki sta se izkazali s svojo energijo in dinamičnostjo. Po vsakem snemalnem dnevu sem bil popolnoma utrujen, oni dve pa sta me spraševali po načrtih za naslednji dan.
O režiserju
V Rimu rojenega režiserja je film navduševal že v otroštvu. Po končanem pouku je popoldneve preživljal v kinu in včasih pogledal tudi po tri filme na dan. Kasneje je študij literature zamenjal s študijem igre in režije pri znanem gledališkem režiserju Alessandru Fersnu, s katerim je v teatru še dolgo sodeloval tudi po diplomi.
Film Martina Scorseseja Mean Streets je mladega režiserja tako očaral, da je gledališče zamenjal za film, začel pa je tudi s pisanjem scenarijev. Sodeloval je pri številnih filmih, med drugim tudi kot scenarist filmske priredbe knjige Roberta Saviana Gomorra.
Kritike
Sočuten, zabaven in lepo posnet film, v katerem za spremembo ne nastopajo mladi in lepi igralci. Čisti užitek.
Michele Hanson, The Guardian
V filmu ni veliko dogajanja, ni zasukov v zgodbi, ni vrhunca. Avgustovsko kosilo je samo subtilna, prelepo posneta pripoved o staranju in neizbežni smrti, v kateri avtor prikaže tudi svoj pogled na brezposelnost in razredno družbo. Redki hollywoodski filmi se tako odkrito in neposredno lotevajo tematike staranja. Sumim celo, da nas Hollywood načrtno ne želi opozarjati na staranje in na stres, ki ga s seboj prinese staranje naših družinskih članov.
Don Simpson, Smells Like Screen Spirit
Neskončno očarljiva pripoved o običajnem človeku srednjih let in njegovi mami. Film prepriča s preprosto zgodbo in nežnim humorjem.
Linda Barnard, Toronto Star
Filmska zgodba je kot jajčevec, ki ga Gianni pripravi svojim varovankam – nežno začinjen in popečen, pravo nasprotje v olju ocvrtemu in mastnemu. Realizem, kakršnega redko srečamo v komedijah.
Wessley Morris, Boston.com
Z občutkom posnet film je z izvrstno glasbeno podlago pravi biser.
Sukhdev Sandhu, The Telegraph
V Italiji, ki ji vlada politika bogastva in zunanjega videza, utelešena v predsedniku vlade Berlusconiju, je takšen film skorajda revolucionarno dejanje. Oda vsakdanjemu življenju in smrtnosti ter prepričljiv primer minimalistične kinematografije.
Guido Bonsaver, BFI
Predvajanja
Sežana, Kosovelov dom, 9. maj ob 20.30
Celje, Kino Metropol, 11. maj ob 21:00