Circus Fantasticus
Zgodba
Moški ostane sam z otrokoma v napol porušeni hiši sredi osamljene planjave. Ženo mu je ravnokar ubila granata v vojaškem spopadu. Moški pričakuje nov napad. Namesto tega se pri hiši ustavi potujoča karavana cirkusa Fantasticus. S sabo pripeljejo umirajočega šefa cirkusa. Ali se lahko v pokrajini vojne in smrti zgodi tudi nekaj lepega? Se lahko življenje premakne naprej? Je spoznanje, da smrt ne obstaja, mogoče? Dolgo pričakovani tretji celovečerec Janeza »Mikija« Burgerja govori o vojni skozi sijajen preplet podobe in zvoka ter povsem brez besed. Najboljši film 13. Festivala slovenskega filma je dobitnik šestih vesen in Kodakove nagrade za najboljšo fotografijo.
Režiser o filmu
Janez Burger: »Ko sem se rodil v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, se je zdelo, da so bile temne sile zla poražene v času druge svetovne vojne in bomo živeli v bratstvu, enotnosti in miru do konca svojih dni. Kar je ostalo od vsega tega, so samo lepi spomini na otroštvo. Ko razmišljamo o tem, kako je človeštvo živelo zadnjih nekaj tisoč let, ne dobimo vtisa, da je živelo v miru, ki so ga občasno prekinile vojne. Živelo je v vojni z občasnimi premirji. Za dokaz je treba samo vključiti televizijo.
Vojna spreminja svojo obliko, vendar pa to ne pomeni, da ni sestavni del človeške narave in kot taka del okolja, v katerem živimo. Bilo bi iluzorno misliti, da se bo to dejstvo bistveno spremenilo v naslednjih nekaj stoletjih. Circus Fantasticus obravnava vprašanje, kako preživeti v takem okolju. Dogaja se v vojni, ki ni vezana ne na prostor in ne na čas. Lahko bi se dogajal pred stotimi leti ali tri tisoč let v prihodnosti. Ljudje v tem filmu ne govorijo, kar pa ne pomeni, da je to nemi film. Besede v vojni ne veljajo nič. Če bi veljale, ne bi bilo vojn. Circus Fantasticus je film občutij, atmosfer, senzibilnosti, nadrealnosti. Film, ki govori o tem, kar ne more biti izraženo z besedami.«
O režiserju in scenaristu
Janez Burger je v mladosti živel v Železnikih in se že takrat zanimal za filmsko produkcijo in obiskoval redno predvajanje filmov v domači kinodvorani. V času študija ekonomije v Ljubljani, je bil redni gost Slovenske kinoteke in sistematično se je začel poglabljati v filmsko ustvarjalnost.
Po dokončanju kratkega filma Vrata je bil leta 1990 sprejet na študij filmske režije na FAMU v Pragi. Med študijem je v okviru šolskega programa posnel več kratkih in dokumentarnih filmov. Oktobra 1996 pa je diplomiral s polurno TV inscenacijo Mačka. Leta 1997 se je vrnil v Slovenijo, kjer je ustanovil svojo gledališko skupino Burgtheater in obenem začel pripravljati in snemati svoj prvi celovečerni film V leru, ki je prejel 20 nagrad ter bil predstavljen na več kot 60 festivalih. Scenarij za film je napisal v sodelovanju s svojim prijateljem iz študijskih časov na ekonomiji, Janom Cvitkovičem. Burger doslej ni posnel velikega opusa, je pa ustvaril tri izrazite in zelo različne filme. Po filmu V leru, leta 2004 posname film Ruševine in 2010 Circus Fantasticus. Z vsakim od njih je osvojil na festivalu slovenskega filma nagrado za najboljši film, predvsem pa je z vsakim pokazal, da ga zanima ustvarjanje in ne rutina. Vedno znova išče nove izzive, po eni plati sledimo skorajda nememu filmu, po drugi sledimo dialoškemu, hkrati pa vztraja pri statični kameri, vožnje so redkost. Čeprav bi ob 20 nagradah za film V leru in 13 za film Ruševine in gledanosti njegovih filmov s strani domačega in tujega občinstva lahko nizal film za filmom, raziskuje naprej.
Kritike
»Film Circus Fantasticus prepleta surovi naturalizem z magično poetiko in nam tako
odpira popolnoma nov pogled na vojno. /.../ Prizori s tankom in trupli na peščeni
obali zanesljivo sodijo v antologijo slovenskega filma.«
- žirija 13. Festivala slovenskega filma
»Gre za spektakularen film brez besedice dialoga, kar se morda zdi umetniško
pretiravanje, a je dejansko eden najboljših slovenskih filmov vseh časov in bržkone
eden najboljših filmov, ki bodo letos na naših platnih.«
- Igor Harb, Vikend
»/.../ in vendar ne vem, če sem kdaj na filmskem platnu videl (ob vsem spoštovanju,
denimo, Fellinijevega ali Bergmanovega karnevalskega izročila) bolj presunljivo
upodobitev temne lepote niča, bolj kristalno sublimacijo veselja do življenja na
obzorju smrti ...«
- Jaroslav Skrušny, Ekran
Zanimivosti
Od prve verzije scenarija do premeire filma je poteklo sedem let.
Staranje - maskiranje igralca Reneja Bazineta je pred vsakim snemalnim dnem trajalo vsaj 6 ur.
Hiša na snemalni lokaciji je bila postavljena v treh tednih in po snemanju tudi porušena.
Vreme ekipi med snemanjem ni bilo naklonjeno, saj je ekipa doživela požar na snemalni lokaciji, večkratni orkanski veter, poplavo snemalne lokacije kot tudi poplavo morske trave, ki je popolnoma prekrila plažo, kjer se je odvijal zadnji snemalni dan.
Glavna igralka Pauliina Räsänen je med snemanjem zanosila in skupaj z igralcem Viatcheslavom Volkovom sta srečna starša hčerke Saage.
“Če bi bilo kajenje cigaret olimpijska disciplina, bi Slovenci pobrali vse zlate medalje,” je med obiskom snemanja izjavil irski producent Morgan Bushe.
Med snemanjem je bilo zaradi zelo nedostopne snemalne lokacije poškodovanih in uničenih sedem avtomobilov.
Predvajanja
Radovljica, Linhartova dvorana, 8. maj ob 19.00