Zgodba
Film lepo prikazuje sicer resnični angažma zapornikov iz strogo varovanega oddelka v rimskem zaporu Rebibbia v pripravljanju gledališke tragedije Julij Cezar W. Shakespeara. Režiserja filma brata Traviani sta sledila velikemu trudu Fabia Cavallija, režiserja mnogih gledaliških uprizoritev v tem zaporu. Vse skupaj daje slutiti, da gre le še za eno novo dokumentacijo sicer zanimive vsebine, a vendarle režiserja filma spretno prepletata mnoštvo realnosti. Tako smo v vrtincu osredotočene realnosti gledališča, na katero močno vpliva seveda zaledje osebnih zgodb igralce v gledališki igri, kakor realnosti filma, ki v vse skupaj vnaša potrebni dvom ter ne nazadnje premislek o fiktivnosti sami. En od igralcev-zapornikov pove: »Odkar sem odkril umetnost, je ta celica postala zapor.«

V univerzalnem jeziku Shakespearovega besedila, v katerem se prepletajo teme prijateljstva, izdajstva, oblasti in nasilja, se zaporniki soočijo z lastno preteklostjo, stiskami in upi.

Režiserja o filmu
»Nikoli nisva imela v mislih nič drugega [kot Julija Cezarja, op. ur.]. Najina izbira je bila neizogibna: možje, s katerimi sva hotela delati, so imeli preteklost – daljno ali bližnjo –, ki smo jo morali upoštevati; preteklost, ki so jo zaznamovali hudodelstva, napake, prestopki, zločini in razdrti odnosi. /…/ Vsakdo pozna zgodbo o Brutu in zanimalo naju je, kako bi bilo besedilo slišati v napolitanskem narečju, ki ga govorijo ti 'možje časti'. /…/ V igri gre za oblast, izdajo in umor voditelja. Razmišljala sva, da bi vanjo morda lahko vključila njihove izkušnje, njihove osebnosti in njihove realnosti. /…/ Ko igralec reče: 'Ubil bom Cezarja', je prisotna bolečina, ki je pri običajnem igralcu ne bi zaznali /…/. Nisva bila midva tista, ki bi se odločila uporabiti narečja, temveč igralci, ki so scenarij vzeli v svoje roke in ga prikrojili svojim individualnim značajem. /…/ Upava, da si bodo gledalci /…/ rekli, da celo zapornik, obsojen grozovitega dejanja /…/ je in ostaja človeško bitje.«
- Paolo in Vittorio Taviani, avtorja

O režiserjih
Brata Vittorio in Paolo Taviani (San Miniato, 1929/1931) sta svoje prve igrane in dokumentarne filme posnela v šestdesetih letih. Mednarodno sta se uveljavila s filmom Oče gospodar (Padre padrone), s katerim sta si leta 1977 v Cannesu prislužila zlato palmo. Svoj sloves sta še potrdila s filmom Noč svetega Lorenca (La notte di San Lorenzo, 1982), ki je bil na istem festivalu nagrajen z veliko nagrado žirije. Leta 1986 sta brata v Benetkah prejela zlatega leva za življenjsko delo. Njun film Fiorile smo si lahko ogledali na LIFFu, nekatera druga dela pa na retrospektivi v Slovenski kinoteki leta 2006.

Kritike
» Tisto, kar daje filmu resnično težo in pomen, pa je način, na katerega režiserja uporabita Shakespearov tekst, zaporniško prizorišče in potek vaj, da bi zabrisala meje med dramo in resničnostjo, ter zasukala bardovo politično tragedijo v film, ki ponudi pomembne poante o bratstvu, hrepenenju, obžalovanju in bolečini jetništva. /…/ Cezar mora umreti je silovita zaporniška drama o drami v zaporu /…/.«
- Lee Marshall, Screen International

»Shakespearova zgodba o predanosti, izdajstvu in boju za oblast ne govori le o dinamiki zaporniške populacije, temveč o sodobni – natančneje, sodobni italijanski – politiki. Kot domiselna svarilna pripoved o izgubljenem idealizmu, revolucionarni skupinski akciji, brezkončnem cikličnem utopizmu ter o pomenu in z njim povezano ceno predanosti umetnosti je film povsem značilen za brata Taviani. /…/ humano, inteligentno in ganljivo.«
- Geoff Andrew, Time Out London

»/…/ stimulativen spoj teatra in krute resničnosti.«
- David Rooney, Hollywood Reporter

»S svojo ekspresivno mešanico črno-bele in barvne fotografije, ki osvetli metaforični pobeg igralcev-jetnikov v gledališče, je film neverjetno dobro realizirana in navdušujoča domislica /.../.
- Eric Kohn, IndieWIRE