Zgodba
Shun Li je nezakonita kitajska priseljenka, ujeta v zanko sumljive pogodbe z izkoriščevalskim delodajalcem. Ta ji obljublja, da se ji bo po odplačilu dolgov v Italiji lahko pridružil njen osemletni sin. Nekega dne je Shun Li iz tekstilne tovarne na obrobju Rima nenadoma premeščena v Chioggio, majhno mestece v Beneški laguni. V taverno, kjer zdaj dela kot natakarica, že dolga leta zahaja tudi Bepi (Šerbedžija), stari ribič, ki je v Italijo pred mnogimi leti prišel iz Jugoslavije. Med mlado priseljenko in Pesnikom, kot ribiča kličejo prijatelji, se kmalu splete nežno in krhko razmerje, ki vznemirja tako kitajske kot italijanske lokalne skupnosti.

V prvem igranem celovečercu italijanskega dokumentarista Andree Segreja se skozi poetično srečanje dveh osamljenih duš razkrije tihi dialog med dvema kulturama, ki sta si različni, pa vendarle ne tako oddaljeni. Film, ki na izviren in tankočuten način osvetljuje perečo problematiko nezakonitih priseljencev, so na festivalu v Benetkah pospremili s stoječimi ovacijami.

Režiser o filmu
»Zamisel za film se je porodila iz dveh potreb. Na eni strani sem želel z zgodbo, ki je hkrati realistična in metaforična, najti način, kako v svetu, ki ustvarja vedno več priložnosti za kontaminacijo in krizo identitete, spregovoriti o razmerju med individualno in kulturno identiteto. Po drugi strani pa sem čutil potrebo, da spregovorim o dveh krajih, ki imata v mojem življenju velik pomen in sta hkrati tipična za dandanašnjo Italijo: multietnično obrobje Rima in Benečija – regija, ki je doživela izjemno hitro ekonomsko rast in se je v zelo kratkem času iz dežele izseljevanja spremenila v deželo priseljevanja. /…/ Še vedno imam v spominu svoje srečanje z žensko, ki bi lahko bila Shun Li. Bilo je v tipični beneški taverni, kamor že več generacij zahajajo tamkajšnji ribiči. Spomin na njen obraz, tako tuj tem krajem /…/ me ni nikoli zapustil. Nekaj sanjskega je bilo v njeni navzočnosti. «
- Andrea Segre, režiser in koscenarist

O režiserju
Andrea Segre (1976, Dolvo, Benetke) se kot raziskovalec na področju sociologije komunikacij že več kot deset let posveča predvsem problematiki migracij. Je ustanovitelj združenja ZaLab, v okviru katerega razvija filmske projekte in video delavnice. V svojih dokumentarcih se osredotoča zlasti na dve temi: preseljevanje v Evropo (A metà, A sud di Lampedusa, Come un uomo sulla terra, Il sangue verde) ter družbeni in geografski prostor Benečije (Marghera Canale Nord, Pescatori a Chioggia in La mal’ombra). Ime mi je Li je njegov prvi celovečerni igrani film.

Kritike
»Film za našo mediteransko dušo! Nežen, družbeno kritičen, topel, okopan v bonacah in meglicah, skozi katere mojstrsko pluje kamera; barke, usode, zven besed v tukajšnjih jezikih in narečjih ob novem jeziku ambienta – kitajščini.«
- Milan Rakovac, boter filma na letošnjem Kinu Otok

»Kakšen debi! /…/ Film je zahvaljujoč sijajni fotografiji Luce Bigazzija pravi estetski biser. Če k temu dodamo še prvovrstne igralce /…/ in briljanten scenarij /…/, nam kmalu postane jasno, da je pred nami velik film.«
- Guido Bonsaver, Sight & Sound

»Na mizo padejo vsi stereotipi, vsi predsodki in vsi klišeji - Italijani, mali ljudje, v kitajski imigrantki vidijo znak, da se je začela invazija, toda pri tem spregledajo, da je tako prestrašena kot oni in da bi lahko njene solze, produkt njenega domotožja, stalne zadolženosti, eksistencialne tesnobe, mafijskega izsiljevanja, napol suženjske zlorabljenosti in vseh tistih nelagodnih jezikovnih, kulturnih in geografskih ločnic, beneško laguno naredile še bolj slano, kot je. Ali bolje rečeno: vsi ti mali ksenofobi, ki živijo v meglici, da ne rečem megli (beneška laguna pač), spregledajo, da ima Li precej hujše probleme od njihovih predsodkov in da je po drugi strani to, kako bo rešila te probleme (in ali jih bo rešila), odvisno tudi od njihovih predsodkov, od kvantuma njihove soli.« ZA
- Marcel Štefančič jr., Mladina