Zgodba
Prvi film trilogije s skupnim naslovom Paradiž avstrijskega režiserja Ulricha Seidla ponudi provokativen pogled na razmerje med Evropo in Afriko.

Na plažah Kenije jih kličejo "Sugar Mamas": bogate ženske iz Evrope v zrelih letih, ki iščejo spolne storitve pri mladih, revnih Afričanih. Teresa, 50-letna Avstrijka, je ena teh spolnih turistk, ki se na črno celino prvič odpravi na vznemirljivo pustolovščino. V iskanju »prave ljubezni« na idiličnih kenijskih plažah začne spoznavati obe plati zgodbe, tisto čustveno, ki jo vodi od veselja k razočaranju, a tudi tisto materialno, v kateri zaradi (de)bele denarnice in (de)bele polti uvidi svojo nadrejenost proti revnim domačinom. Vprašanje je le, kako daleč je v tem položaju rasne nadrejenosti pripravljena iti v izživljanju svojih spolnih sanjarij.

Režiser o filmu
»Paradiž je obljuba trajne sreče, beseda številnim pričara željo po soncu, morju, svobodi, ljubezni in spolnosti, je tudi pojem, ki ga vsesplošno zlorablja turistična industrija. Naslov torej zaobjema vse tri zgodbe filma, saj se v njih tri ženske odločijo izpolniti svoje neizživete sanje in hrepenenje.«
- Ulrich Seidl, režiser

O režiserju
Rojen leta 1952 na Dunaju. Eden najvidnejših evropskih filmskih avtorjev. V značilni kombinaciji humorja in ostrega družbenega komentarja je posnel filme, kot so Živalska ljubezen, Pasji dnevi in Uvoz/Izvoz. Od leta 2003 snema pod lastno produkcijsko hišo Ulrich Seidl Filmproduktion, po končanju trilogije Paradiž pa bo izdal še dokumentarni film V kleti, v katerem bo raziskoval odnos Avstrijcev do kletí.

Siedl je postal poznan po svojem pristopu, s katerim se močno spogleduje z dokumentarnim filmov, to pa zgodbo naredi bolj realistično. „Če mi uspe iz občinstva izvabiti smeh, ki že v naslednjem trenutku obtiči v njihovih grlih, potem sem s filmom zadel bistvo.“

Kritike
»Toliko kot je to zgodba o njenem neuspešnem iskanju prave ljubezni, saj se iz enega razočaranja podaja v drugo, gre za zgodbo o vrsti antagonizmov, kot so razmerje med starejšo žensko in mlajšim moškim, Evropo in Afriko, belo in temno poltjo …, predvsem pa je to zgodba o izkoriščanju in zlorabi, v kateri tisti, ki so izkoriščani, nimajo nobene druge možnosti, kot da tudi sami izkoristijo druge. Paradiž: Ljubezen je s svojim ritmom, naracijo in dialogi pravzaprav blizu dokumentarcu (to sicer ni čudno, saj je Seidl avtor številnih dokumentarnih filmov), a predvsem je humoren, bridek in delikaten film, z vrsto zgovornih in sugestivnih vizualnih premolkov.«
- Ženja Leiler, Pogledi

»Sistematizirani seksualni turizem, ki ga ponuja Afrika, je defenzivni odgovor izkoriščanih na izkoriščanje, pričakovanje živalskega seksa je poplačano s poživinjenimi socialnimi odnosi med turistkami in domačini, rasna segregacija se je iz političnega govora preselila v seksualno sfero. Paradiž: Ljubezen ni le pretresljiv prikaz življenja kenijskih mladeničev, ampak v gledalcu zbudi tudi vprašanje, ali bi vse te nesrečne in zapuščene ženske sploh potrebovale tovrstno izživljanje, če jih njihovi evropski moški že zdavnaj ne bi zamenjali za fantazije o ponižnih in mladih deklicah, ki jih s takšno lahkoto najdejo na tajskih plažah?«
- Peter Kolšek, Jožica Grgič, Delo

»Teresin odnos do spolnih odnosov z lokalnimi fanti do kosti razkrije kolektivno zavest masovnega potrošništva, ki nas neprestano posiljuje z idejo, da nismo zgolj upravičeni do naših želja, če imamo denar, si jih lahko tudi kupimo.«
- Brian Clark, Twitch Film

»Paradiž: Ljubezen vsekakor ni prvi film, ki raziskuje svet bogatih žensk in mladih ljubimcev, ki izpolnjujejo njihove želje, prav tako ni prvi, ki ta razmerja postavi v okvir spolnega turizma. Zagotovo pa je najbolj drzen. Obenem odbijajoč in prefinjeno lep ter gnusen in mojstrsko izpeljan. Salo (Salo ali 120 dni Sodome režiserja Piera Paola Pasolinija) na potenco.«
- Leslie Felperin, Variety

»Nam film razkrije zgodbe, ki jih ne poznamo? Je mogoče spregledati tako očitno ironijo v naslovu? Odgovor na obe vprašanji je „ne“, nedvomno pa film odlikujeta odlična tehnika in nezamenljiv avtorski pristop. Ne poznam nobenega režiserja, ki bi lahko ustvaril tako bizarne podobe kenijskih mladeničev, ki na plaži mirno kot kipi čakajo na svoj pomehkužen in od sonca ožgan plen.«
- Peter Bradshaw, The Guardian