Zgodba
Luciano je tipičen neapeljski prodajalec rib – rojen igralec, ki nikoli ne zamudi priložnosti za nastop pred svojimi strankami in številnimi sorodniki. Nekega dne ga družina pregovori, naj se preizkusi v resničnostnem šovu Big Brother. Luciano sprejme izziv in se odpravi na avdicijo v Cinecittà. A bolj ko sanjari o svoji skorajšnji slavi, bolj izkrivljeno postaja njegovo dojemanje resničnosti.

Satirična fellinijevska pravljica o fantazmagoričnih učinkih resničnostne televizije na običajnega človeka, umeščena v postberlusconijevsko Italijo, je režiserju Gomore Matteu Garroneju prinesla drugo nagrado žirije v Cannesu.

Režiser o filmu
»Gre za film o dojemanju resničnosti, zgodbo o človeku, ki zapusti resničnost in vstopi v izmišljen svet. Protagonist filma Luciano se mi je vedno zdel kot sodobni Ostržek, poln otroške nedolžnosti in naivnosti. Snemal sem ga, kot bi mu sledil pri fantastični dogodivščini. Neprestano sem lovil tisto krhko ravnovesje med sanjami in resničnostjo ter iskal – tudi v figurativnem smislu – nekakšno pravljično razsežnost, nekakšen magični realizem. /…/ Na to pustolovščino sem se podal, da bi ponovno odkril užitek v ustvarjanju filma in da bi se zabaval.«
- Matteo Garrone, režiser in soscenarist

O režiserju
Matteo Garrone (1968, Rim) je po zaključenem Umetniškem liceju delal kot asistent kamere, nato pa se je posvetil slikarstvu. Njegov prvi kratki igrani film Silhouette je bil leta 1996 nagrajen na Morettijevem festivalu Sacher. Naslednje leto je v okviru lastne produkcijske hiše Archimede režiral svoj prvi celovečerec Terra di Mezzo. Sledili so nagrajevani filmi Gosta (Ospiti, 1998), Rimsko poletje (Estate romana, 2000), Nagačevalec (L’imbalsamatore, 2002) in Prva ljubezen (Primo amore, 2004). Svoj največji uspeh je dosegel leta 2008 s priredbo razvpitega romana Roberta Saviana Gomora (Gomorra), ki mu je med drugim prinesla prvo veliko nagrado žirije v Cannesu, evropsko filmsko nagrado za najboljši film in režijo ter nominacijo za zlati globus.

Kritike
»/…/ sijajna epsko fellinijevska farsa o sleherniku in njegovem snu postati televizijski zabavljač. Pravljica o norem kolektivnem teku za četrt ure slave, o krhkosti medsebojnih človeških odnosov, o spektaklu kot materialni rekonstrukciji neke religijske iluzije.«
- Jože Dolmark

»Tako kot številne člane žirije je tudi mene prepričala mešanica humorja in drame, interpretacija glavnega igralca ter igralke, ki nastopi v vlogi njegove žene, velika naklonjenost, ki jo režiser izkaže svojim igralcem, njegova sposobnost, da oživi tradicijo commedie all’italiana … Film ni bil brez pasti; lahko bi bil pokroviteljski, pa ni, lahko bi bil žaljiv, pa ni. V prvi vrsti ga odlikuje velika humanost pri podajanju zgodbe /…/. Na misel so mi prišle besede Eduarda De Filippa: 'Kdor išče slog, najde smrt, kdor išče življenje, najde slog.'«
- Nanni Moretti, predsednik žirije festivala v Cannesu

»Korenito preoblikovanje družbenih sistemov in konvencij kot posledica televizije /…/ je izredno zanimiva tema za realista, kakršen je italijanski filmski ustvarjalec Matteo Garrone, ki je predstave o klasičnem neorealizmu lastnoročno prikrojil sodobnim razmeram. /…/ Resničnost ponuja videnje televizije, ki je na domiseln način italijansko in katoliško. Garrone vključuje prizore, ki zavestno citirajo filme iz zgodnjega neorealizma, kakršna je Viscontijeva Najlepša (Bellissima) /…/. A tisto, kar Garroneja tu veliko bolj zanima, je teatralni in zasebni vidik.«
- Robert Koehler, Film Comment