Zgodba
Johann Rattenberger je nekdanji zapornik, ki si je pogojni izpust zagotovil z vzornim vedenjem. Obsojen zaradi oboroženega bančnega ropa je čas za zaporniškimi zidovi preživljal s trdim treningom teka najprej na dvorišču zapora, kasneje pa tudi na tekaškem trenažerju, ki mu ga v celici dovoli namestiti upravnik zapora. Po prihodu iz zapora si najame majhno sobico in še naprej vztrajno grize v pretečene kilometre, saj se namerava udeležiti velikega dunajskega maratona. Ponovno se zbliža in zaživi še z nekdanjim dekletom Eriko in zdi se, da se bo asocialnemu in samotarskemu Johannu uspelo vrniti na pravo pot. Vseeno pa se ne more odvaditi drugi odvisnosti, drogi, ropu, ki je zanj kot fiks. Ko zapada čedalje globlje, se s problemi spopade lahko samo na en, devianten in družbeno nesprejemljiv način.

Režiser Benjamin Heisenberg je navdih za svoj drugi celovečerec našel v resničnih dogodkih, ki jih je v romanu Der Rauber opisal avstrijski pisatelj Martin Prinz. Zgodba temelji na dogodkih iz osemdesetih let, ko je javnost navdušila zgodba Johanna Kastenbergerja, nekdanjega zapornika, ki je zmagoval na maratonih, ponoči pa vdiral in ropal banke.

Režiser o filmu
»Gledalci se z negativci v filmih nikdar v celoti ne poistovetijo, a kljub temu koščke njegove identitete prepoznajo v sebi. Zdi se mi, da tudi z Johannom. Poln je energije, nad katero nimam nobene moči in ki ga potiska naprej brez možnosti osebne odločitve in izbire. Johann se zaveda, da je ta energija veliko bolj intenzivna in neposredna, kot sta na primer zavestna odločitev in izbira. Podobno energijo vsak od nas doživi v svojem življenju. Tudi če si tega ne želimo, sledimo tokovom in instinktom, ki so nasprotni tistemu, kar bi racionalno radi storili ali postali. Film smo posneli leta, ko je bilo na Dunaju največ ropov. Če se ne motim, je bilo do poletja 78 bančnih ropov. Najkrajši je trajal le 19 sekund.«
- Benjamin Heisenberg, režiser

O režiserju
Nemški scenarist in režiser Benjamin Heisenberg prihaja iz zanimive družine uglednih znanstvenikov. Režiserjev oče Martin je bil profesor nevrobiologije in genetike, stari oče Werner Heisenberg pa je leta 1930 kot eden izmed utemeljiteljev kvantne fizike prejel Nobelovo nagrado. Družinsko poreklo je zaznamovalo Benjaminovo filmsko ustvarjanje, saj sam zase pravi, da veliko časa posveti (nepristranskemu, znanstvenemu) opazovanju sveta okoli sebe in s filmsko zgodbo v podoben položaj postavlja tudi gledalca. Benjamin Haisenberg je posnel osem filmov, od tega dva celovečerna, in za svoje delo prejel številne nagrade. Veliko se je ukvarjal tudi z eksperimentalnim filmov, v študentskih letih pa je bil soustanovitelj revije Revolver, ki je v Nemčiji prvič predstavila koncept dogma 95.

Kritike
»Der Rauber je z dialogi skop film, ki ne potrebuje veliko govorjenja, da pri gledalcu zbudi zanimanje. Nekaj nalezljivega je v nastopu Andreasa Lusta, njegova upodobitev maratonskega roparja je zelo prepričljiva. Figura pred kamero ne pušča prostora za dvome, podoba vrhunsko natreniranega športnika je popolnoma brezhibna. Režiser nikoli ne pokaže zanimanje za pojasnjevanje Johannovih postopkov, niti poskuša publiko pripraviti do tega, da bi jim Johann biil všeč. Namesto tega Heisenberg zajema njegova dejanja s kamero in nam v nekaterih prizorih pokaže vso svojo nadarjenost.«
- filmski-koticek.blogspot.com

»Film ima – daleč od umetniškega dolgovezenja, kot bi lahko kdo sklepal iz opisa, – prizore preganjanja, ki presegajo najboljše v Hollywoodu. Enako privlačna je uganka o atletskem in zagnanem roparju, ki ga spoznamo med izpustitvijo iz zapora, ko se poda na obe poti.«
- Nicolas Rapold, The Village Voice

»… vir adrenalinske akcije, čeprav je zgodba – paradoksalno – vrhunski dosežek minimalističnega premisleka…«
- Peter Brunette, The Hollywood Reporter

»Na koncu tek seveda postane pobeg, in lepota Roparja je prav v tem, da je prispodoba samega sebe.«
- Chris Knipp, CineScene

»Heisenbergerjev edinstven pogled ne daje lahkih odgovorov na vprašanje, zakaj so nekateri ljudje obsojeni na samouničenje. V današnjem svetu hitro pozabljivih filmov vedno cenim tiste, ki mi zlezejo pod kožo. In Ropar je prav tak film.«
- Matt Wedge, The Parallax Review