Zgodba
Tom in Gerri sta srečno poročen par, ki se bliža šestdesetim letom. Njun odrasli sin Joe, aktivistični odvetnik, se nikakor ne more ustaliti. Zakonca se družita z Gerrino sodelavko Mary, ki za brezskrbnim nasmeškom skriva zagrenjenost in bolečino ter ju skuša utopiti v alkoholu. Gerri na tihem upa, da bo Mary všeč Tomovemu prijatelju Kenu. Ko pa ugotovi, da prijateljica skuša zapeljati njenega sina Joeja, ki je skoraj dvajset let mlajši od nje, je neprijetno presenečena.

Tragikomični potret preprostih ljudi v prizadevanju, da osmislijo svoje življenje. Nova mojstrovina velikega britanskega avtorja. Pomlad, poletje, jesen, zima. Družina in prijateljstvo. Ljubezen in toplina. Veselje in žalost. Upanje in brezup. Tovarištvo. Osamljenost. Rojstvo. Smrt. Čas mineva …

Režiser o filmu
»Ko se postaramo, življenje postane bolj razumljivo in obenem bolj zapleteno. Film opazuje, kako se pomirimo z življenjem in kako se med seboj seznanjamo. Upam, da bo vzbudil – kot se je zgodilo meni – misli, čustva in občutja z zvezi z uživanjem v procesu staranja ob spoprijemanju z življenjskimi zahtevami. Odgovor je malce nejasen, a to je ozemlje, ki ga film raziskuje.«
- Mike Leigh, režiser in scenarist

O režiserju
Mike Leigh, letnik 1943, je britanski dramatik, scenarist in režiser, ki slovi po svojem izjemnem daru za delo z igralci. Njegova dela zaznamuje tudi družbena kritičnost in nagnjenost k portretiranju vsakodnevnih težav slehernikov, zaradi česar Leigha pogosto primerjajo s še enim velikanom britanske kinematografije, Kenom Loachem. Za razliko od Loacha je Leigh znan po tem, da filme začne snemati brez scenarija oziroma vsaj brez natančno izpisanih dialogov in izdelanih filmskih likov, saj vznik teh temeljnih sestavin narativnega kina prepušča procesu sodelovanja z igralci in improvizaciji. Posledično njegove na videz klasično režirane filme prežema občutek zračnosti, spontanosti in nepredvidljivosti, kakršen sicer zaznamuje dokumentarce. Za svoja dela je Leigh prejel že praktično vse največje filmske nagrade, od zlate palme do zlatega leva, dvakrat pa je bil nominiran tudi za oskarja. Večino njegovih filmov smo lahko gledali tudi na domačih platnih v redni distribuciji.

Kritike
»Film od pomladi do zime (kot bi hotel reči, kar boš sejal, boš žel) prisluškuje polzenju življenja prepletenih protagonistov, njegovemu ritmu in odtenkom, vonju, melosu in atmosferam, Leighu pa uspe nevsiljivo in enostavno ter z odlično igralsko zasedbo povedati zgodbo o preprostem slehernikovem vsakdanjiku, ki se izkaže za veliko in edino pravo zgodbo posameznikovega življenja.«
- Ženja Leiler, Pogledi

»Režiser – tako kot pred njim Eric Rohmer – je pozoren in realističen opazovalec čustvenih nians; čeprav razmerje med Gerri in Tomom nikoli ni prikazano sentimentalno, pa v svoji navidezni popolnosti vseeno namiguje na določen nemogoč ideal, kar je novost v avtorjevem opusu. Ljubeče pripovedovana zgodba o ljubezni.«
- Ed Gonzales, Slant Magazine

»Še eno leto je, na kratko, še en film Mika Leigha o vsakdanjem življenju vsakdanjih ljudi. Vendar gre seveda obenem tudi za veliko več kot samo to. Gre predvsem za še eno duhovito, pronicljivo, ganljivo in globoko človeško dramo.«
- Neil Smith, Total Film

»Najnovejši Leighev film je akutno pronicljiva študija hrepenečih in nesrečnih ljudi v obupanih poskusih osmišljanja svojih življenj. /…/ Režiserjeva veščina nato tiči v njegovem portretiranju teh likov na način, ki vendarle poudari predvsem njihov smisel za humor in človečnost.«
- Geoffrey Macnab, The Independent

»Film Še eno leto, ki ga je posnel Mike Leigh, kralj psihopatologije vsakdanjega življenja, je antiholivudski: tega, kar si naredil, ne moreš več odnarediti – tega, kar si zamočil, ne moreš več popraviti. Ko se čas zravna v letne čase, so odrešitev v zadnjem trenutku, druga priložnost, ponovno vstajenje in junaštvo le še mit. Občutka ljudi, ki ugotovijo, da je prepozno, ni mogoče kopirati, kaj šele tegale filma. ZELO ZA«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Zdi se že prav neverjetno, kako Leighu uspe iz povsem običajnih družinskih pripetljajev – tradicionalnega pogovora ob skodelici čaja ali pa na primer poti do železniške postaje – ustvariti dramsko napete prizore, ki nosijo družbeno angažirani naboj. A vse to bi bilo veliko manj prepričljivo, če Leighu ne bi spet uspelo izjemno, skoraj enkratno delo z igralci. Še enkrat več je ustvaril življenjske, konkretne like, osebe, pri katerih resnično začutiš, da so pod kožo krvave in ob katerih preprosto ne moreš ostati ravnodušen. In prav to je morda največji čar njegovih del.«
- Denis Valič, Radio Slovenija 1