Zgodba
Joachim, nekdanji televizijski producent, se odloči, da bo pustil za seboj pariško življenje in se odpravi iskat srečo v Ameriko. Tam spozna skupino ameriških striptizet, plesalk nove burleske, ki jih odpelje na turnejo po zakotju francoskih pristaniških mest in umazanih hotelskih sob, ob tem pa jih pesti nenehno pomanjkanje denarja. Sanje o velikem zaključku turneje v Parizu se razblinijo, ko Joachima pusti na cedilu stari prijatelj, ki mu je obljubil dvorano za nastop. Vrnitev v Pariz odpre boleče stare rane in Joachim se mora znova spoprijeti s svojo preteklostjo …

Režiser Mathieu Amalric, igralska muza nove generacije francoskih filmskih režiserjev 90-ih, predstavlja komično, trpko sladko dramo Turneja, film ceste, odra in zaodrja, ki gledalca popelje v bizaren svet zrelih in šarmantnih (predvsem pa pravih) ameriških striptizet na melanholični turneji po francoski provinci.

Režiser o filmu
»Iskali smo sodobni ekvivalent tega, v striptizu, v nočnih klubih in drugje. A nikjer nismo našli te želje po neprestanem gibanju, Colettine (Sidonie-Gabrielle Colette) sle po provokaciji, ki prekipeva od zdravja kot čisti izraz svobode telesa. /.../ Nato pa smo v časopisu Libération naleteli na članek o njihovem nastopu v pariškem kabaretu Le Zèbre, ki nas je v trenutku očaral. Čez dve strani so se razprostirale fotografije Dirty Martini, najbolj fellinijevske med plesalkami, in tiste na klavirju, Kitten on the Keys. In nenadoma me je spreletel občutek, da je Colette tam, v tej igrivi in strastni čutnosti, v tej intimni in hkrati politični afirmaciji potencialne lepote slehernega telesa, ne glede na starost in naj bo še tako nekonformistično. Nevarni užitek nastopanja, plahost, fizični pogum, strašljiva krhkost. «
- Mathieu Amalric, režiser in koscenarist

O režiserju
Mathieu Amalric (rojen leta 1965 v francoskem Neuilly-sur-Seine) je francoski filmski igralec in režiser. Kot igralec debitira v filmu Lunini ljubljenci (Les favoris de la lune, 1985) režiserja Otarja Iosselianija. Od osemdesetih let dalje sodeluje z velikimi imeni francoskega filma, kot so Arnaud Desplechin (Kralji in kraljica (Rois et reine), 2003; Božična zgodba (Un conte de Noël), 2007), Olivier Assayas (Konec avgusta, začetek septembra (Fin août, début septembre), 1998), André Téchiné (Alice et Martin, 1997) in Alain Resnais (Divje trave (Les herbes folles), 2008).

Čeprav je Amalric predvsem igralski obraz avtorskega filma, ga vse pogosteje srečamo tudi v spektakularnejših produkcijah – v Kvantumu sočutja (Quantum of Solace, 2008) Marca Forsterja odigra najbolj nenevarnega podleža v zgodovini bondiad. Z režijo se prvič spoprime leta 1997 v nizkoproračunskem celovečernem prvencu Mange ta soupe, ki mu leta 2001 sledi še celovečerna drama Stadion Wimbledon (Le stade de Wimbledon). Za film Turneja, v katerem prvič odigra tudi glavno vlogo, na filmskem festivalu v Cannesu leta 2010 prejme nagrado za najboljšo režijo.

Kritike
»Turneja je smešna, inteligentna, otožna – prav takšna kot Amalric. /.../ V filmu pa je ves čas prisoten dinamizem, nerodno hrepenenje po nečem boljšem – in to željo delijo tudi plesalke, katerih točke so nenavadno duhovite, njihov prikaz pa osvobojen tako voajerizma kot puritanizma. Zato se Turneja spretno izogne nevarnosti, da bi se prevesila v moralistično žalostinko o iskanju odrešitve. Ravno nasprotno: nočni prizor, v katerem se na bencinski črpalki Joachim in blagajničarka (Aurelia Petit) spogledujeta skozi pleksi steklo, je eden najbolj ganljivih in seksi prizorov preteklega leta.«
- Sukhdev Sandhu, The Telegraph

»Če je bil že Stadion Wimbledon resnično izjemno delo, pa je njegov zadnji, tretji celovečerec z naslovom Turneja prava mala mojstrovina. /.../ A čeprav osredotočenost na medosebna razmerja in odnose nikoli zares ne popusti, pa je v filmu najti tudi druge namige. Eden takih doseže že skoraj politično razsežnost: čeprav Amalric nikoli neposredno ne spregovori s političnim besednjakom, pa je nemogoče spregledati, da je s sopostavljanjem dveh različnih pristopov k življenju in umetnosti – na eni strani je seveda sproščeni, poudarjeno eklektični in drzni ameriški duh, na drugi pa vse bolj boječi francoski, za katerega se zdi, da rasignirano sprejema danosti – Amalric podal tudi kritiko vse manj drzne evropske družbe, ki ji manjka uporniškega duha in ki živi v nekakšnem krču. Amalric je s Turnejo nedvomno dosegel vrhunec svoje ustvarjalne poti in hkrati ustvaril eno najbolj očarljivih del dosedanje filmske sezone.«
- Denis Valič, Ekran